Lepota (2.6.2022)
Lepota ima posebno moč. Vzame dih. Vstopi v srce. Prevzame um in pusti odprt prostor za čudenje in dotik presežnega. Včasih prežame s tišino. Globoko tišino, v kateri zazveni neskončno. Vanjo se razblinijo vse tegobe fizičnega bivanja.
Doživljanje lepote je nekaj subjektivnega, odvisnega od tega, koliko imamo čut zanjo razvit, kaj nam lepota sploh pomeni, kakšen okus imamo. Za vsakega človeka je to nekaj drugega. Dejstvo pa je, da ima tisto, kar dojemamo kot lepo, tudi univerzalne lastnosti, na katere se vsi odzivamo in ki se nas dotaknejo. Zato smo še vedno očarani nad 500 let starim Shakespearom, nad Michelangelom, Da Vincijem, nad Beethovnovimi simfonijami, nad misleci in filozofi, ki so oblikovali naše mentalno dojemanje življenja in sveta ter množico ostale lepote, ki je bodisi nastala izpod rok človeka ali pa jo je ustvarila narava.
Eden bistvenih sestavnih delov lepote je harmonija, skladnost, ubranost. Najprej jo opazimo na ravni oblike v smislu pravilnih, pravih, razmerij, kot je na primer zlati rez in simetrija nasploh, notranji red, struktura, ritem ... V tem je velika moč. Magijska, manifestativna moč, ki je še nismo zares odkrili. Vendar pa pravi globinski učinek lepote doživimo šele takrat, ko skozi kolikor se da dovršeno obliko zasije globlje sporočilo, vsebina, ki nas posrka v nadfizično, nadoblikovno dimenzijo, v sijoče ozadje, v duha. Ko to dvoje zaresonira v skladnosti, harmoniji, kjer se dva povežeta v eno, tam se porodi vrhunska lepota. Dotakne se nečesa globoko skritega v nas. Zunanje začne govoriti, pričevati, o notranjem, kar očem ni nujno razvidno temveč le odpira slutnjo, vabi v poglobitev in te navsezadnje spoji z večnostjo v sebi, z neminljivo iskro, ki tli v globini v ozadju vsega življenja. Takrat je lepota opravila svoje delo, svoj namen. Iz površnega in površinskega je preusmerila pozornost v globino. V tisto, kar je pomembno in bistveno.
Lepota je most med dvema bregovoma, med dvema svetovoma. Opozori na vrzel, na prepad, razkol, po eni strani in tako deluje kot ogledalo realnosti tega življenja. Po drugi strani pa spaja, premošča, poveže, kar je ločeno in razdeljeno. Tako ob dotiku lepote, ki nas prevzame, izkusimo tisto, po čemer nezavedno hrepenimo – po lastnem izvoru, po duši, v kateri je neizmerna svetost, polnina, celovitost, modrost, razumevanje, ljubezen in najgloblji smisel in namen vsega bivanja. To vse imamo v globini samih sebe in smo redkokdaj v stiku s tem in še redkeje izražamo. Lepota je način, kako se nas te globine lahko dotaknejo in nam prenesejo sporočilo, kaj je zares dragoceno in bistveno v življenju. Lepota nas vabi na pot popolnejšega, plemenitejšega, dobrega, na pot k sebi. V 1. letniku Duhovne univerze smo se poglabljali prav v to – kako po poti lepote odkrivati sebe in spojiti, v vsakdanu, svojo duhovno naravo z zunanjim življenjem.
Lepota vstopa v naše življenje na različne načine. Skozi poslušanje glasbe, branje poezije, opazovanje narave, skozi umetnost v vseh njenih različicah. Tudi skozi pridobivanje znanja in ostrenje uma. Čeprav morda na videz lepote ne povezujemo z razumom, pa je ta temeljni tako za ustvarjanje lepote kot za razlikovanje, kaj sploh lepota je in kam nas vodi.
Bistvo lepote je njena povezovalna, celilna ter preobraževalna moč. Včasih odseva svet bolečine in trpljenja, v katerem živimo in nas uči čemu naj se izognemo, kaj naj presežemo, preobrazimo. Čim več pa je v njej skladnosti, harmonije, urejenosti tem bolj deluje kot odsev, ogledalo, našega notranjega sveta in naše lastne pozabljene identitete, h kateri pravzaprav vodijo vse naše poti.
Nataša Zorc
