Utrjen v biti, deluj (8.7.2022)

Joga-stah kuru karmani
Bhagavadgita

Bhagavadgita ali Gospodova pesem, sveto pismo Hinduizma, del velikega epa Mahabharate, nam, med mnogimi drugimi modrostmi, daje dragoceno usmeritev, kako pravilno živeti. Kako ravnati v trenutkih, ko naše življenje teče mirno in gladko in kako ravnati v situacijah, ko življenje zgleda neobvladljivo, ko nas težave zagrnejo kot temen oblak - »Utrjen v biti, deluj.«

Če bi želeli temu slediti, bi se morali najprej vprašati kaj je naša 'bit'. Zahodna civilizacija je podedovala podobno usmeritev v znameniti misli Apolonovega templja v Delfih (ki ima sicer tudi druge in drugačne poudarke): »Človek, spoznaj samega sebe«. Kar se nanaša na to, da se najprej vprašamo, 'kdo sem'. To je pot na katero nas vabi življenje v vsakem trenutku. Iskati in spoznavati svoj resnični jaz, biti osrediščen v tem spoznanju in iz njega delovati, razmišljati ter graditi lastno življenje ter ohranjati sposobnost nenavezanosti, pa vendar vključujočnosti, povezanosti.

Življenje nas vodi skozi obdobja miru in skozi težke preizkušnje. Če smo sredi slednjih (v takšnem obdobju smo sedaj pravzaprav vsi, kot skupnost, kot povezana celota) in v tej situaciji delujemo kot osebnost, se bomo morda zanesli na svojo inteligenco in iznajdljivost, na izkušnje, kako se prebiti preko čeri s katerimi smo se srečali. Če smo v svojem življenju kakorkoli zaslutili v sebi bogastvo duha, ga prepoznali kot vir življenjske moči in kot smer v katero nas vodi srce, pa lahko delujemo v skladu z omenjenim rekom. Središče vsakega človeka je 'jaz' - identiteta. Ali je to 'mali' jaz naše osebnosti ali pa je to 'veliki' Jaz našega duha – duše. V skladu z odločitvami se srečujemo potem tudi s posledicami iz katerih se učimo naslednjič ravnati bolj pravilno.

Ta globoka modrost nam svetuje torej, da se najprej vprašajmo kdo smo pravzaprav – kaj predstavlja središče nas samih, s čim se najgloblje poistovečamo, kaj je jedro našega bivanja. Seveda odkrivanje tega terja čas in trud. Pa vendarle nam kaže tudi smer. Učimo se prepoznavati vrednote in etiko, ki je v ozadju našega središča, prepoznati svoj smisel morda in nato iz njega delovati.

Delovanje v težkih okoliščinah pomeni biti usmerjen in osredotočen. V osredotočenosti je velika moč. V razpršenosti se moč izgublja. Znati osredotočati svojo lastno energijo je veščina, ki se jo lahko učimo tako na ravni ravnanja z lastnim telesom, kot tudi na ravni ravnanja s čustvi in še prav posebej z mislimi. Miselna energija, torej naš razum, je središče volje v nas. Če ga pravilno poravnamo in uporabljamo, razvijemo prebojno moč. Če znamo s to močjo pravilno ravnati, jo pravilno poravnati z lastnim središčem in jo pravilno usmerjati, lahko premagujemo velike napore, se soočamo z velikimi izzivi. (»Daj mi točko stabilnosti/oporno točko in premaknil bom svet.« – Arhimed).

To ne pomeni, da takšna soočanja niso zahtevna, težka. Pomeni, da jih zmoremo vzdržati in da zmoremo tudi napredovati pod njimi. Včasih pa nas življenje uči tudi potrpežljivosti. Tudi potrpežljivost, morda 'znati po-čakati' je veščina, ki nam jo svetuje modrost. Najti pravilno razmerje med aktivnostjo in 'čakanjem' nas vodi bolj ravnovesno skozi življenje. Nam daje možnost ovrednotenja preteklih izkušenj, premisleka o njih, predvidevanja nadaljnjih korakov, spoznanja in odločitve.

Ne glede na to, kakšni smo, kaj počnemo, v kakšnih odnosih živimo, vedno imamo svoje središče, točko miru, modrosti, luči – oporno točko, točko stabilnosti. Najbolj čisto in resnično – svojo dušo. Vanjo se vedno znova lahko vračamo, odkrivamo njene globine (globina duha v človeku je kot ocean – brezbrežna, neskončna) najdemo v njej mir, izvor življenjske energije, optimizma, notranje moči in predvsem jasno smer in vizijo. Ter - sčasoma morda - premaknemo tudi svoj svet.

Nataša Zorc