Lepota ima posebno moč. Vzame dih. Vstopi v srce. Prevzame um in pusti odprt prostor za čudenje in dotik presežnega. Včasih prežame s tišino. Globoko tišino, v kateri zazveni neskončno. Vanjo se razblinijo vse tegobe fizičnega bivanja.

Doživljanje lepote je nekaj subjektivnega, odvisnega od tega, koliko imamo čut zanjo razvit, kaj nam lepota sploh pomeni, kakšen okus imamo. Za vsakega človeka je to nekaj drugega. Dejstvo pa je, da ima tisto, kar dojemamo kot lepo, tudi univerzalne lastnosti, na katere se vsi odzivamo in ki se nas dotaknejo. Zato smo še vedno očarani nad 500 let starim Shakespearom, nad Michelangelom, Da Vincijem, nad Beethovnovimi simfonijami, nad misleci in filozofi, ki so oblikovali naše mentalno dojemanje življenja in sveta ter množico ostale lepote, ki je bodisi nastala izpod rok človeka ali pa jo je ustvarila narava.

Kljub mrzlim nočem in vetru, ki vztraja in nas še vedno hoče ovijati v plašče, je nezadržno prišla -  pomlad! Sončna, prinašajoča upanje, toploto. Na vsakem koraku razširja svojo moč. Od nekod veter prinaša opojen vonj po cvetju, šopki trobentic se v rumenih otokih prebijajo skozi zelenje travnikov. Ta prehod iz zimske otrplosti v novo življenje nas vsako leto opozori, da je čas, da ponovno obnovimo lastno zavezo življenju in zadihamo drugače, bolj polno. To je čas, ki kliče, da tako, kot slečemo težka zimska oblačila, tudi pri sebi odložimo, kar je postalo pretesno, kar ne dovoli svobodnega dihanja in se poslovimo od preteklosti, da bi se lahko prebudili v novo življenje.

Pred nami je Velika noč, krščanski praznik, ki pa ima globlje in bolj univerzalno sporočilo za vse: smrt nikoli ne premaga življenja. Življenje je eno samo. Samo ponikne in izgine, obmolkne za nekaj časa, dokler se spet ne prebudi in pokaže v vsej veličini. Kot globokomorski sinji kit. Vedno znova v skrivnostnih in nedostopnih globinah oceana in vedno znova se iz njih dvigne v sonce.

Smo še v astrološkem znamenju strelca, ki pa se že osredotoča na vrh gore, na katerem stoji kraljevsko bitje – kozorog. Pogled, ki priteguje vso pozornost strelca, je, da ga vidi stati v sijaju notranjega duhovnega sonca, obilja svetlobe, ki zaslepi s svojo svobodo in prepoznanjem. Zazrt v luč v kateri žarijo njegovi zlati rogovi, strelec sledi svojemu globokemu hrepenenju, ki ga v njem prebuja ta notranji sijaj. Ta je sedaj na dosegu njegovih rok, ostri njegovo budnost, pozornost, v njem razplamteva upanje. Upanje je nekaj, kar je v naravi strelca neusahljivo. To upanje po nečem več in presežnem, ga vodi po poteh neskončnega iskanja, ki je nepomirjeno. Ga uči, kako se osredotočati – tako kot se je Ardžuna, najboljši lokostrelec in vojščak epa Mahabharate in Bhagavadgite, osredotočil na zenico v očesu orla, da je razložil, kaj pomeni prava pozornost, s katero lahko dosežeš svoj cilj. Hrepenenje in osredotočenost - pravilna pozornost sta dva koraka, s katerima hodimo po duhovni poti na vrh gore.

Iztekajo se zadnji dnevi astrološkega znamenja škorpijon. Preden prestopimo v znamenje strelca, ki nam odpira novo vizijo in upanje, pa nam škorpijon pušča pomembno sporočilo. Škorpijon je astrološko znamenje bitke. V njem je globoka simbolika človeka, ki se odloči stopiti na duhovno pot in začne premagovati samega sebe. Krčiti trnje in gosto grmovje, ki obrašča njegovo lastno življenje. Skozi to krčenje poti ustvarja novo jasnino, ki vstopa vanj preko spoznanj, do katerih prihaja. Znotraj njega pa se skozi to prebuja speča Trnuljčica.