Pred nami je poletni solsticij. Najdaljši dan in najkrajša noč v letu. Kresna noč. Ko sonce za nekaj dni navidezno obstane na nebu. Zato so to pravzaprav kresne noči. Polne svetlobe, sonca, ognja. Luč, ki sije skozi temo, je prisotna celo v malih kresničkah, ki čarobno osvetljujejo nočne travnike in gozdove. S tem časom v letu so povezani različni običaji, praznovanja, zgodbe. Tudi pravljične. Tiste, ki govorijo, da ima kresna noč posebno moč, poseben čar, saj odpira vrata v neznane svetove življenja. Vsaj tako nam je kresno noč predstavil Janez Trdina, s svojim praprotnim semenom, ki je zašlo v Martinov škorenj. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da praprotno seme ne obstaja, temveč tros, ki je tako droben, da ga ne moremo videti. In z njim se prične ta nenavadna dogodivščina, ki jo je izkusil Martin. Z nečim nevidnim. Razumel je govorico živali, bil deležen posebnih skrivnosti in skritega zaklada. Pravljica? Morda. Vendar ...

Ljubezen vdihuje živost in smisel našemu obstoju, po njej hrepenijo naša srca. Poti do nje so različne, drugačne za vsakega človeka. Ko se nas dotakne, nas začne spreminjati. Najgloblja izkušnja ljubezni je prežeta z lepoto, tišino, svobodo, radostjo in svetostjo. Ljubezen ima mnogo obrazov. Radost in lepota sta dva izmed njih.

Čeprav je čas Budovega življenja zelo odmaknjen, od njegovega rojstva je že skoraj 2600 let, je njegovo učenje še zmeraj zelo aktualno. Posebej v času polne lune v biku, ob kateri naj bi Buda po legendi dosegel razsvetljenje in ob kateri se, kot pravi legenda, vsako leto vrača, da podeli svoj blagoslov luči celemu planetu.

Morda je nenavadno v tem času, ki je obremenjen z mnogimi težavami, razmišljati o radosti. Še posebej o radosti, ki nastaja, se poraja, znotraj človeka, brez pravega zunanjega razloga. Zunanji razlogi, okoliščine, ki nas spremljajo, so lahko tehten razlog za vsa druga občutja, razen radosti. Vendar pa radost ni le občutek ali čustvo, radost je stanje zavesti. Njen izvor je v najglobljem delu srca, v delu nas samih, ki mu pravimo duša. Tja tudi naše misli skoraj ne sežejo več. Zato jo težko razumemo. Zato jo vežemo na zunanji svet. In zato, ker jo vežemo na zunanji svet, nam je tako kronično primanjkuje.