Briljanca osvoboditve izpod plašča prividov. Čistost teles, ne le fizičnega, temveč predvsem astralnega in mentalnega, ki odpira človekovo zaznavo in širi zavest. Hafis je mojstrsko nanizal nekaj verzov na to temo in jih delimo z vami:

Kaj lahko naredi Čistost, dragi moj?

Prereže uzde pluga.
Osvobodi te dela in jela
v blatu.
Osvobodi te življenja za
velikim volom,
Ki nenehno spušča vetrove.
Ponudi tisto, kar si želi cel svet –
pravo Znanje in Moč.
Ponudi tisto, po čemer hrepenijo modri –
predragoceni zaklad Svobode...

Preden zatone, sonce še zadnjič zažari na vrhovih gora in preden odmre, drevo še poslednjič bogato rodi. Ko se bliža konec in se nekoliko priprejo vrata, ki ločijo svet tukaj in tam, človek ujame utrinke modrosti, ki kot dragulji zasijejo v njegovem umu. Takrat se ljubezen otrese vsega, kar jo zastira in v vsem svojem veličastju zažari na obrazu – kot bi sonce posijalo skozi krošnjo drevesa, ki bo kmalu odvrglo svoje čudovito obarvano listje.

Poglejmo nekaj draguljev, preproste in globoke resnice, ki sijejo skozi izkušnje dr. Janeza Drnovška.

"Zavedajmo se sebe in trenutka. Z zavedanjem ustavimo nesmiselno beganje uma"

Dnevi so vetrovni, topli, noči svetle s polno luno na nebu. Veliko se dogaja, v zraku je nek nemir, značilen za čas med novimi začetki in predelavo starega. Odločitve in koraki, ki jim bodo sledili, bodo odvisni od tega, koliko jasne presoje in treznosti bomo sposobni v teh dneh.

Počitek, tišina, dejstvo, da si vzamemo nekaj prostora samo za to, da smo, namesto da nekaj delamo, nam pomagajo, da pridemo k sebi.

Spomnim se planinskega izleta nekega sončnega dne v letošnjem poletju. Po daljšem vzponu, zadihanih pljučih in znoju sem se znašla na visokogorski jasi, sredi katere se je bleščalo temno oko gorskega jezera. Bližnja drevesa in skalni vrhovi gora so vanj zrcalili svoj odsev, nekaj otrok je vriskalo, ko so čofotali po hladni vodi. Svet se mi je zazdel prežet s posebno dobrohotnostjo in dobroto. Meja med mano in ostalim stvarstvom je izginila. Nebo, skale, smreke, jezero, sonce, drugi planinci in jaz, ki smo bili del življenja v tistem trenutku, smo bili neločljiva in božanska celota. Počutila sem se globoko spokojno in veličastno ter hkrati nepomembno kot zrnce peska. Kot bi se predrla meja med fizično in metafizično realnostjo, in da so delovali drugačni zakoni – podobno kot se zgodi med meditacijo ...

Vsaka pot se začne s prvim korakom. Morda čutite, da je zdaj čas za začetek nove poti za vas ...

Barbara Škoberne