Svet, v katerem živimo, ima veliko skrivnosti, ki jih je treba še odkriti. Ena od njih je skrita notranja svetloba, ki jo lahko zaznavamo, če razvijamo svoja čutila v smeri zunajčutnih zaznav. Naša čutila lahko zaznavajo več, kot morda mislimo. In ljudje postajamo bolj občutljivi za subtilnejše energije, kot kdaj prej. Marsikdo ima izkušnjo, da je okoli njega prisotno nekaj posebnega, živega, nevidnega. Posebna skrita lepota, ki bogati, je sočna, sveža, zdravi. Ko se sprehajamo po naravi, se nam na takšen način odpira njen značaj. Ko pridemo na določen kraj ali vstopimo v nek prostor, najprej opazimo njegovo zunanjo podobo – opremo, postavitev, skladnost. Hkrati pa na vsakem prostoru lahko začutimo nekaj, kar se nas dotakne čisto nalahno in komaj zaznavno, kar prebudi v nas različna občutja, kar nam da misliti ali nas povabi v raziskovanje. Če želimo razumeti to skrito govorico prostora in ne le govorico – temveč njegovo življenje, se moramo odpreti vanj po drugih poteh – preko zunajčutnih zaznav. Kajti tisto, kar je živo v naravi od znotraj, nam je dosegljivo samo tako, da se tudi sami obrnemo navznoter in tam razkrivamo njeno ozadje. Tisto, kar čutimo kot vitalnost, kot svežino ali moč, se notranjemu vidu kaže kot sijoča svetloba, ki ima posebno kvaliteto. Tako se kraji zelo razlikujejo med seboj in vsakega obdaja malo drugačna aura, drugačno vzdušje.

Mesta, v katerih živimo, običajno jemljemo kot samo po sebi umevna. Kot prostor kjer se razvija naše življenje, vendar najbrž premnogokrat z vtisom, da v njem ne moremo kaj dosti spremeniti in da so, kakršna so. Leta in leta morda ustaljeno hitimo po opravkih, ne da bi zares pogledali okoli sebe. Ne opazimo več ulic, hiš, neba nad mestom, ne dreves, ne rek. S tem pa zamujamo utrinke spoznanj, ki se človeku odpirajo, če hodi skozi mesto bolj pozoren.

Kristali so nekaj najpopolnejšega, kar je ustvarila narava. Njihova lepota je osupljiva, pretanjena. Še posebej, ko brusilci v kristalu 'osvobodijo' njegovo največjo skrivnost – svetlobo. Če kristal pravilno zbrusimo, je lom svetlobe v njem tako visok, da se lesketa v različnih barvah in njegove zbrušene ploskvice (facete) odsevajo kot neštete bleščeče raznobarvne iskre. Vendar pa vidna svetloba kristala v sebi skriva še veliko več – razširja se v nevidne dimenzije, kjer se njegova svetilnost samo še povečuje, ustvarja nevidno, magnetično vibrirajoče svetlobno polje, ki je veliko večje od kristala samega in še bolj sijoče. To je tisto, kar se človeka dotakne prav na poseben način, kar nas neustavljivo privlači, ne da bi čisto vedeli zakaj.

»Še ko je bilo slabše, je bilo boljše!« To navedeno domačo modrost sem slišala že kar nekaj let nazaj, od svojih prijateljev s Primorske. Pravijo, da je to modrost Istre. Vsekakor so naši Istrani imeli mnogo razlogov, zaradi katerih so se prebijali skozi težavne čase in si s humorjem pomagali. Časi danes so še bolj zahtevni, kot so bili v preteklosti. Zato ti tak humoren pogled na situacijo prav razvedri srce. Priznati je sicer treba, da smo danes soočani s takšnimi izzivi, da celo humor obmolkne od osuplosti. Pa vendar ... Humor je nekaj dragocenega. Brez njega bi ne mogli vzpostavljati zdrave distance do težkih ali nenavadnih dogodkov. Humor je iskrivost duha, je žlahtnost uma, ki nam vedno lahko pokaže še drugačno sliko. Postavi nas v drugo perspektivo, od koder je na težave čisto drugačen razgled. Seveda ima tudi najboljši humor neko mero in če jo prestopi, ni več humor, temveč se lahko prelevi v cinizem, posmeh ali celo žalitev. Ta meja je zelo tanka. Tisti, ki humor uporablja, mora imeti pretanjen prisluh za pravi trenutek in prave besede. Če tega ni, izgubi svoj smisel in svojo sporočilnost. Umetnost uporabe besed – z magičnim, razbremenilnim učinkom – je veščina. Veščina uporabe govora ali pisanja, torej izražanja: kdaj izreči kaj in zakaj. To pomeni tudi biti ozaveščen, kakšne so/bodo posledice izgovorjenega.