• banner duhovna univerza 2016 net

Energije prostora – kotiček za meditacijo (17.9.2018)

bivalni prostorNevroznanstveniki ugotavljajo, da v možganih obstajajo posebne celice, ki se uglašujejo z geometrijo in ureditvijo prostora, v katerem živimo. Kar pomeni, da se neposredno odzivamo na prostor, v katerem smo. Na arhitekturo, ureditev mesta, hiše, stanovanja ... Zato je fizična in tudi energijska ureditev prostora še kako pomembna. Še posebej, če želimo v prostoru meditirati in ga s tem kultivirati ter mu zviševati vibracijo.

Sipine časa (3.9.2018)

PuščavaPoletni in zgodnji jesenski počitniški dnevi so dobra priložnost za razgrajevanje navad in fiksacij vsega tistega, kar verjamemo, da dela Nas nas. Razpadanje tistega, s čimer se istimo, ima toliko skupnega z nami samimi, kot ima barva galebovega perja z njegovim letenjem.

Oddih v bolj preprosti obliki, v planinah z nahrbtnikom na rami ali v kampu s par najnujnejšimi stvarmi, nas vsaj za nekaj promilov približa modelu budističnih menihov, nosečih s sabo le skledico za malico, ki jo izprosijo ob poti, sicer pa nosijo vso imovino na sebi, oziroma natančneje, v Sebi.

Poletni spomin (18.7.2018)

Sončni zarkiPoletje je čas za zgodbe in za pravljice ob tabornem ognju. Ta danes zapisana je resnična, življenje jo je postreglo in položilo v naročje, tako da ta trenutek ni potrebno drugače napenjati domišljije. Le pustiš spominu, da drsi navzgor kot mehurček v vodi in se ponovno spominjaš načina, kako se je takrat lastna subjektivnost zlila z objektivnostjo. Počasi spomin zamenja svoj časovni status in iz preteklega trenutka zaživi v času zdaj. Razlije se na površju, ko pride njegov čas. V trenutkih, ko pozabiš nase v domenah obveznosti in si daš čas, da postaneš pristno bitje. Medtem, ko se lastna pomembnost oddihuje, drsiš v življenje drugih življenj, kot ga dihajo druga bitja. Za hipec ali dva zamenjaš obliko. Najprej slišiš ptice in čričke, potem postaneš slišano. Ubrano sozvočje, kot bi k njemu soprispeval tudi sam. Veter poleg obetov daljnih krajev prinese še hrapavo kričave glasove ljudi. Čutijo se kot motnja govorjenih besed sredi Beethovnove sonate. Nestrinjanje ni le moje, skobec jasno in odločno izrazi nelagodje nad motenjem ubranega napeva narave.

Vse poti vodijo do Sebe – (21.6.2018)

Rečni breg

Foto: Nataša Zorc

POSEBEJ ŠE POČITNIŠKE

 

Aktivno polovico leta puščamo za seboj, verjetno smo jo posvetili delu. Pomanjkanje časa zase nas je »utrdilo« v napačni smeri in ... ali je pretiravanje, če rečemo, da se v tem trenutku počutimo kot pasivno in trpno leseno deblo, otrdelo od vseh impulzov in pritiskov življenja?

Poravnava z bistvom (18.5.2018)

ptica modraOd vseh tragik ali neumnosti, ki jih uvidi svet, je ena največjih, pustiti priliki, da gre mimo. Ne priliki vsakršne narave, ampak tisti, ki nas poravnava z našim lastnim notranjim bistvom. Ob tem ne želimo negirati dejstev, da je tragično videti tudi nesreče, ki se nam zgodijo in na katere je videti, da kdaj nimamo vpliva. Glede njih nimamo izbire. Imamo pa izbiro ali bomo izkoristili svoje življenje ali ne. In če ga ne: kako zares škoda! Koliko življenjskih okoliščin se je moralo stkati in sestaviti, da smo sedaj tukaj, kjer smo, takšni kot smo, ravno ustrezajoči, da se razvijamo po svoji poti naprej. Mi pa doživljamo, da bi bili radi kje drugje ali še bolj hudo, kdo drug. Opisano s Pavčkovimi rimami, smo vendar zvezde, vsaka na svoji poti. V naravi zvezd je, da se rade zatapljajo v sijaj drugih zvezd. Pa pri tem ne zanemarjajo svoje poti ali svojega sijaja - češ da je vreden manj ali več kot drug - kako je zvezde sploh mogoče vrednotiti?

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku