Eno najlepših in najglobljih izkušenj notranje živosti rastlin mi je podarila roža z imenom Stephanotis ali Nevestica. Bil je večer, na delavnico Skrito življenje rastlin sem prinesla nekaj različnih zelenih in cvetočih rastlin, kjer sem skozi posebne vaje udeležencem želela predstaviti izkušnjo subjektivnosti rastlinskega sveta in nas uglasiti z njihovo notranjo bitjo. Pred mano je bila prelepa roža, z belimi cvetovi in čudovitim vonjem. Ko sem prišla v stik z njenim bistvom, me je vsrkala v bleščečo svetlobo, polno neverjetnega valujočega magnetizma in izjemne lepote, ter me navdala z občutkom, da mi hoče pokazati, kako zelo lepa je v resnici. Kot bi bila ponosna nase. Spreletela me je misel, zakaj mnogokrat v pravljicah lepim rastlinam, na primer vrtnici, pripisujemo nečimrnost. Najbrž prav zaradi tega, kar sem si v prvem trenutku razlagala kot 'ponos' nad doseženo lepoto. Vendar ni šlo za ponos. V svetu rastlin ni takšnega tipa občutij. Je pa šlo za nekaj drugega, veliko globljega in lepšega.

Ali vas je kdaj prevzel prizor, ko veter ujame vase padajoče listje z dreves in se z njimi zavrti v čudovit ples? Ali ko se v drevesnih krošnjah gibljejo listi skupaj z vetrom, kot bi migljali s prsti in se nastavljali nežnemu pihljanju?

Ste kdaj obnemeli, ko ste začutili brezčasno globoko tišino, v kateri se masivi oblakov pomikajo po nebu, kot da so nekam namenjeni?

Smo v času, ko Zemlja in življenje na njej ječi od stiske in propada. Ne le ekološko. Napetost in trenje se stopnjuje na vseh področjih in zagotovo ne bo več nikoli, tako kot je bilo.

Virus, ki nas zadnje leto poskuša prebuditi iz otrplega spanca, nas sooča s tem, kako krhko je življenje, kako pomembno je so-žitje, so-bivanje, so-čutje. Preživimo lahko le tako, da ustvarimo pogoje, v katerih se bodo razvijala vsa bitja, vsak človek, vsaka žival, vsako drevo ... Dokler ne bo tako, ne bo miru na tem svetu. Delitev dobrin, ki jih premore Zemlja in pripadajo vsem, ne le peščici, bo morala postati zakon. Ali pa nas kmalu več ne bo. Logika te enačbe je preprosta.

Predstavljajte si, da bi nenadoma postali jasnovidni in bi zagledali angele. Dojeli bi, da je vse okoli vas živo. Da je vse, kar je živo, tudi inteligentno. Reagira na vse kar počnemo, čutimo, mislimo, se odziva in komunicira z nami. Spoznali bi, da prazen prostor, ki nas obdaja, sploh ni prazen. Tam, kjer mislimo, da je samo zrak, je ta napolnjen z iskrečo svetlobo, vrtinci, žarki, spiralami, z vijoličnimi tokovi, ki pulzirajo, se gibljejo ter širijo prano v prostor. Uzrli bi ritmični, gibajoči se ples svetlobnih bitij, ki v svojem ritualnem gibanju ustvarjajo oblike in 'gnetejo' ter usmerjajo življenjsko energijo.