Letošnja pomlad se razvija v znamenju nestrpnega čakanja, da bi se življenje razvijalo po ustaljenih tirnicah. Da bi lahko znova pomladno neukročeno počeli, kar nam narekuje »srce«. Hrepeneče čakamo, da bi bilo ponovno, kot je bilo poprej. Kako je že bilo?

Gospodarstvo je prosperiralo a na račun soljudi in narave, ljudje smo vstajali ob mraku in se v mraku vračali domov, da bi poskrbeli zase, za domače in dom. Pa počeli drobne reči, zaradi katerih smo imeli občutek, da vodimo svoje življenje in o njem odločamo. In ponovno si želimo tega istega, čeprav je narava zaradi našega početja ob tem ječala. Ječale so mnoga bitja, preden so nehala obstajati, ne le posamezni osebki rastlin in živali, cele vrste njih, nepovratno iztrebljene.

Zadnji dnevi, ki si sledijo, so obarvani drugače, kot smo vajeni. Prinašajo nove okoliščine, kot jih še nismo izkusili, vsaj ne v taki meri. Od nas zahtevajo drugačno prilagoditev življenju na fizični ravni, lahko bi rekli neke vrste osamitev, po drugi strani pa občutljivost za širše dobro. Zanimiva lekcija. Zaradi novih okoliščin se nam lahko zdi, da na življenje gledamo drugače. Kar nam je včeraj predstavljalo problem, je danes lahko v luči aktualnih dogodkov kaprica. Verjetno zaznamo tudi tu in tam, kako se nam priplazi dilema glede zdravja nas samih in naših najbližjih. Niso osamljena vprašanja, ali se virus prenaša tudi na domače ljubljenčke; zanimiva skrb, kajne? Želimo si, da bi za nas ostalo vse tako kot je bilo, čeprav morda še včeraj s tem nismo bili zadovoljni. Drugačna perspektiva prinaša drugačno refleksijo. Ker življenje ni statično: je reka, ki teče, se spreminja in ne sprašuje, kod naj teče.

»Če bi človek očistil vrata zaznave, bi videl vse, kakršno je – neskončno.« Besede Williama Blaka nam sporočajo, da se za omejenostjo, ki ji pravimo zaznava, skriva še mnogo več, kar je vredno odkrivati. Ne zgolj neskončnost, ki je dokaj abstrakten pojem in ne vemo, kaj vse se skriva za njim.

Nedavno se je leto zaokrožilo do svoje izpolnjenosti. Usklajeni s tradicijo smo pozorno spremljali večer pred njegovo zapolnitvijo in prihod novega. Morda smo ob tem bili ali tudi ne pozorni kot modreci, ki se v enaki meri zavedajo dogajanja v sebi ter v svojem okolju, in jim ne uide še tako drobcen detajl, kot je drhtenje vrtnice v zimski sapi ali barvni drobci, pršeči iz metuljevih kril, sedaj počivajočih med prezimovanjem. Božanska roka Kronosa je obrnila peščeno uro življenja ponovno na začetek. V izpraznjen prostor novega leta, ki mu sedaj vlada n i č, pričenjajo skupaj s peskom časa ponovno drseti dogodki in oblikovati spodnji del peščene ure. Prilike od zgoraj, pršeče skozi drobce peska v obliki okoliščin, mirno in konstantno pršijo v svojem ritmu, ki ga nič ne zmoti, bitja v spodnjem delu pa le- te po lastni presoji oblikujemo in v pesku časa gradimo svoje vrtičke in gradove.