V zimskem času je lepo biti ob ognju in poslušati njegovo prasketanje, opazovati žareče plamene, iskrenje. Dovolj dolgo opazovanje nas lahko nezavedno ponese v nevidno, morda pravljično dimenzijo, v kateri se nam pokaže živahno, gibajoče se, plešoče, vijolično ali rdeče oranžno bitje – ki predstavlja duha ognja.

Ob ognju si lahko vzamemo čas za kontemplacijo. Ni treba, da imamo kamin ali velik ogenj. Že plamen sveče nas uči mirnega, osredotočenega uma. Uči nas tihe ponotranjenosti, v kateri se nam odpirajo drugi svetovi in se naša zavest osvobodi preozke obleke naših misli, čustev in telesa.

Meglice nedvomno jesenskega izvora se potikajo po nižje ležečih vboklinah površja in jih zapolnjujejo s svojo mlečno lebdečo oborino. Jutro, nič več tako urno, omahujoče prižiga jutranji svit. Najprej je ta videti kot brleča migotava laterna, ki si vzame svoj čas, da se razširi in razprostre, naznanjajoč rojstvo jesenskega sonca. Ko zasije, skoraj na mah prežene meglice vse do naslednjega dne, bo že še prišel čas tudi zanje. Glede na mero sonca je sedaj dober mesec od ekvinokcija in dva do najdaljše noči. Tretjina poti na poti v temen del leta je za nami, česar niti ni zaznati, saj je sonce čez dan tako radodarno. Objeti smo s pravo poletno toploto in svetlobo, kot smo je redko deležni tako globoko v jesenskem času.

Narava živi po svojih zakonitostih, te jo oblikujejo v navidezno predvidljivo vedenje, če lahko temu tako rečemo. Z opazovanjem se nam zdi, da lahko napovemo njeno gibajočo se pojavnost, kar nam daje občutek gotovosti, po drugi strani pa krivične naveličanosti že videnega.

Stare resnice, ki jih danes odkrivamo v novih preoblekah, so še vedno stare resnice. Tudi bistvo je še vedno eno in po njem lahko spoznavamo vse stvari. Tu se ni nič spremenilo. Kar se spreminja, je zmožnost človeka, da to bistvo prepoznava v njegovih mnogoterih oblikah in da ga izrazi ter tako spravi iz območja mističnega v vsakodnevno življenje.

Prehajanje poletja v jesen je najbolj prepoznavno po 'ugašanju svetlobe', ko sonce izgublja svojo moč in postaja dan vse krajši, noči pa vse daljše. Svetlobe je zunaj postopoma vedno manj, vendar pa jo v svetovih onkraj oblik lahko še vedno najdemo veliko in čim globlje v duhovni svet se zatapljamo, tem bolj se luč veča.

Svetloba je nujna za obstoj življenja. Hkrati pa je svetloba ena najprej opaznih in zaznavnih kvalitet sveta duš. Če meditiramo in poravnamo svoja telesa (kot lečo) na skriti izvor svetlobe v nas samih – na dušo, se nam odpre bleščeča realnost, ki v nas prinaša globoka spoznanja.

Prisotnost močne svetlobe v 'notranjem' svetu so opisovali tisti, ki so doživeli obsmrtno ali pa zunajtelesno izkušnjo. Zato misel, da smo stkani iz svetlobe, ni le simbolizem, temveč realnost, le da se v najgostejši materiji, iz katere je naše telo, ta svetloba izgubi in skrije. V materiji fizičnih teles je svetloba skrita in latentna in skozi razvoj zavesti se prebuja in aktivira.