Mnogo-noga hobotnica razprostira svoje bele okončine na modrem ozadju. Giblje se ležerno in spretno, hop, in že steguje svoj ud do prve v številni kopici belih ovčk, zafrkljivo poskakujočih na prostrani modrini. Tečejo, da bi dosegle Pegasa, hitečega proti brezdanjim planjavam modre neskončnosti.

Noči okoli poletnega solsticija so posebne noči. Kresnice utripljejo v večerni travi, zrak polnijo poletni vonji, drevesa prepojena z vročino in svetlobo sonca, šumijo v toplem vetru. Nekaj magičnega in skrivnostnega se svetlika in razliva čez travnike in gozdove. Posebna svetloba, ki je vtkana v materijo, se ob večerih dviguje iz zemlje. Večerne meglice se sukljajo v podobi dolgolasih vilinskih bitij, ki plešejo svoj krog. Zvezde so jasne in čiste, vrhovi gora se jih dotikajo. Na severni polobli doživljamo najdaljši dan in najkrajšo noč. Čas, ko sonce žari v svoji polni moči in oživlja, prebuja, dviguje, razširja živost v vse kotičke. Ta čas so v preteklosti, pa sedaj ponovno, spremljala različna obredja, ki so podpirala sonce in njegovo svetlobo, da bi se obdržalo čim dlje. Element, ki je tesno povezan s soncem, njegovo svetlobo in transformacijo življenja, je ogenj. Zato je za čas kresnih noči najbolj značilno prav prižiganje ognjev. S tem pa premagovanje teme in spodbujanje življenja in upanja.

Luna, umeščena na temno modri preprogi nočnega življenja stvarstva, se smeji. Pravzaprav posmehuje. Ali jezi? Morda pa je njen izraz tak, ker meditira. Kaj od tega je res?

Res je vse…, namreč, v tistem delčku, da je subjekt, ki jo opazuje in vanjo polaga različna lastna občutja, zazrt v svoje izraze, ki jih ugleda v ogledalu sveta. Vidi svojo podobo, odsevajočo v mnoštvu oblik stvarstva. Kadar je dobre volje, projicira v druga bitja svojo dobro voljo in veselost. »Poglej, kako je danes lep in vesel dan, še luna se smehlja in zdi se, kot da poplesuje tam gori!« Ko je slabe volje, je ves svet prav takšen, prava huda ura. Sonce ne sije milo in nežno, ampak neusmiljeno izžema zadnjo vlago iz sveta. Pa luna, vsa namrgodena, kako ne bi bila, ko pa je vse tako nemogoče!

Vse v naravi je živo. Tudi nežive stvari imajo živost, primarno inteligenco v sebi in sposobnost za rast in razvoj. Kristali rastejo tisoče in milijone let, v popolnem brezčasju razvijajo svojo lepoto. V temi, pod vplivom ognja in visokih pritiskov. Tako zemlja izraža boga v sebi. Skozi perfekcijo, popoln red, čistost, geometrijo in svetlobo. Tisto, kar je v kristalih živo, ni njihova zunanja, fizična, oblika, temveč notranja, energijska. Ta ima veliko moč. Moč delovanja na svojo okolico, moč prenosa reda in ritma v tisto, kar ga obdaja. Zato so kristali transformatorji, preoblikovalci energije nereda, trenja, kaosa, v red, organizacijo, kjer ima vsak delček (atom) svoje pravilno mesto v celoti.