• banner duhovna univerza 2016 net

Od odklonov do sinteze (27.5.2019)

morjeLuna, umeščena na temno modri preprogi nočnega življenja stvarstva, se smeji. Pravzaprav posmehuje. Ali jezi? Morda pa je njen izraz tak, ker meditira. Kaj od tega je res?

Res je vse…, namreč, v tistem delčku, da je subjekt, ki jo opazuje in vanjo polaga različna lastna občutja, zazrt v svoje izraze, ki jih ugleda v ogledalu sveta. Vidi svojo podobo, odsevajočo v mnoštvu oblik stvarstva. Kadar je dobre volje, projicira v druga bitja svojo dobro voljo in veselost. »Poglej, kako je danes lep in vesel dan, še luna se smehlja in zdi se, kot da poplesuje tam gori!« Ko je slabe volje, je ves svet prav takšen, prava huda ura. Sonce ne sije milo in nežno, ampak neusmiljeno izžema zadnjo vlago iz sveta. Pa luna, vsa namrgodena, kako ne bi bila, ko pa je vse tako nemogoče!

Moč kristalov (30.4.2019)

KristalVse v naravi je živo. Tudi nežive stvari imajo živost, primarno inteligenco v sebi in sposobnost za rast in razvoj. Kristali rastejo tisoče in milijone let, v popolnem brezčasju razvijajo svojo lepoto. V temi, pod vplivom ognja in visokih pritiskov. Tako zemlja izraža boga v sebi. Skozi perfekcijo, popoln red, čistost, geometrijo in svetlobo. Tisto, kar je v kristalih živo, ni njihova zunanja, fizična, oblika, temveč notranja, energijska. Ta ima veliko moč. Moč delovanja na svojo okolico, moč prenosa reda in ritma v tisto, kar ga obdaja. Zato so kristali transformatorji, preoblikovalci energije nereda, trenja, kaosa, v red, organizacijo, kjer ima vsak delček (atom) svoje pravilno mesto v celoti.

Pomlad in iskanje prave ljubezni (8.4.2019)

ogledaloZaplate snega so že davno izginile; izginila je tudi bledikava sivina površja, kot sence na njem, zaradi dolgotrajnejše odsotnosti svetlobe in toplote. Ker je pomladno sonce pravi recept za vse, poživi vsa bitja in vse tisto, kar izgleda neživa narava, izkaže svoje nasprotje in kar oživi. Prej pusta tla gozdov sedaj zelenijo; zanimivo, da gozdovi pomladi ozelenijo najprej na površju, z vzorčasto preprogo teloha, čemaža, podleska, pljučnika, in nato šele razvijejo neštete smaragdno sijoče lističe, ki oblikujejo drevesne krošnje. Takrat se zelenilo gozda preseli iz tal v zrak.

Morje v nas (11.3.2019)

starry night over the rhoneDnevi, včasih drseči skoraj nezaznavno, včasih vihravo hitro, prinašajo s sabo drugačnost. Čeprav se ta pravzaprav ves čas dogaja, smo jo sedaj zares opazili. Popki na marelicah so že zelo nabrekli, prvi dež, in se bodo razprli. Čmrlji že sanjajo o njih. Pomlad, ki prihaja, obarva zemljo in nebo po svoje. Slednje je videti nekoliko bolj živahno in gibajoče se, kot pritiče pač pomladi. Dinamično vijolično globoko modro valovanje, kot bi bil na nebu ocean in zvezde na njegovem platnu kot ribe v morju, svetleče odsevajoče ob siju polne lune. Le da je ta ocean kot že rečeno, na nebu.

Okrog sveta do svojega srca (4.2.2018)

ZimaNarava potuje s tokom naprej, ne da bi se posebej spraševala, kako in zakaj to počne ali kam vendar jo vodi pot. Oblaki potujejo po nebu, pri tem spreminjajo obliko, včasih so videti hudomušni, včasih preteči. Če si vzamemo čas, lahko v njih poiščemo obraze, leteče veverice ali pa sledi usode, zapisane kot v usedlini kave.

Človek je najbolj razvito bitje narave. Ni ga čez njega. Smelo obrača stvari v naravi, zajezi reko, kjer je hip prej tekla vsa prešerno deroča in kipeča, jo usmeri v nov rokav tja, kjer je tudi zanjo nova pot, da se vsa začudena ozira nazaj, obotavljajoče, a je res to prava smer? Seka gozdove in seje polja, kjer jih prej ni bilo, pa tudi obratno, polja prerašča z gozdovi. Raziskuje. Vsak, ki raziskuje, ne odkrije nujno Amerike. V svoji ihti hiti pokazati nekaj, česar ni še nihče, išče načine, da bi izstopal od drugih. Išče nove poti izpostavljanja, nove podobe, v nekem trenutku pa pozabi, kdo v resnici je.

Prijavite se na e-novice in bodite obveščeni o delavnicah in ostalih novostih.

Duhovna univerza na Facebooku