Ko človek zasliši tihi klic svoje lastne biti ter uzre njeno luč, ko doživi dotik najgloblje tišine, svetosti in miru, je nikoli več ne more zares pozabiti in njegova pot se ne more več vrniti v stare tirnice. Kajti to, kar nas pokliče iz globin lastnega središča, naš lastni notranji Jaz, je to, kar najbolj smo in kar nikoli ne izgine ali mine in je neprecenljivo. Skrivnostno in vendar domače, da temu ne moremo več obrniti hrbta. Hrepenenje našega srca postane neustavljivo in potreba po tem, da živimo iz najvišjega Sebe, postane naša nuja.

Vsak človek se nekoč sreča z vprašanjem smisla in vrednosti vsega tega, kar počne. Takrat, ko začenja usihati njegovo zadovoljstvo nad doseženim v osebnem življenju, pa naj bodo to posebna znanja, veščine, odnosi, finance ali drugačni, tudi vrhunski, dosežki. Morda se s tem soočimo, če resneje zbolimo, če doživimo težjo izgubo, ko se soočamo s minljivostjo ali velikimi omejitvami. Vprašanje, zakaj zares živimo, nas vodi v vprašanje, kdo zares smo. Kdo sem jaz? S tem vprašanjem se začne največje iskanje našega obstoja.

»Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka ...«
Prerok, Khalil Gibran

Hrepenenje je nekaj, kar je globoko vtkano v vsako živo bitje na tem svetu. To je notranji pogon, ki žene kristale, da oblikujejo najvišji red in lepoto v kamnu, je nekaj kar rože in zelenje poganja k soncu, da ob stiku z njim ustvarjajo čudovite barve, cvetove, sadeže in vonje, ki tudi človeka, ko jih vonja, povzdignejo. To isto hrepenenje žene živali, da se učijo preživeti, da razvijajo razum, iščejo hrano, zatočišče in razvijajo predanost do človeka, ki predstavlja njihov ideal.

Zanimivo, kako ljudje ocenjujemo druge s svojega zornega kota. Večinoma iz svoje perspektive. Svoje, upam si trditi, pogosto, samozadovoljne perspektive. Ta je počasen, ta je prehiter, ta je obseden z delom, drugi preveč govori, peti je tak in tak ... Redkokdaj druge vidimo iz objektivne distance. Še najmanj pa z njegove lastne perspektive. S perspektive ali občutja tiste osebe, ki jo ocenjujemo. Danes veliko lahko beremo ali govorimo o empatih in empatiji. Ki jo razlagamo – spet iz samozadovoljnega zornega kota. To samozadovoljstvo se tiče lastne senzitivnosti, občutljivosti, in tega kako srkamo vase čustva nekoga drugega in smo potem prežeti z njimi. Vendar je pravi empat in prava empatija sposobnost se vživeti v drugega in razumeti - iz njega izhajajoče delovanje, čustvovanje, razmišljanje. Kar pomeni da zmoreš spremeniti perspektivo iz katere opazuješ in vrednotiš stvari, ljudi, življenje ...