Obožujemo poletje, ko sonce greje in odsije naše sence dvomov in mrakobnosti, ki se tako radi skrijejo v nas. Ko sije sonce, se zdi, da bo vse šlo – in celo tako je, da velikokrat niti ne pomislimo na tisto, kar naj ne bi šlo. Ker kar nekako gre. Korak je lahkoten in sanjari o gozdovih in travnikih, kamor se želi napotiti – seveda, če mu pustimo. In na nevidnih poteh sledimo svojim sanjam, tako kot takrat, ko smo bili otroci in najstniki, ko smo še imeli čas za to in ne le za kup opravil.

Sonce namreč prebuja naša srca.

Če sprejemamo lepe trenutke življenja, pred trpečimi pa zapremo vrata, spoznamo le deloma, kaj življenje je. Torej je enačba naslednja: življenje = sreča + trpljenje. Le oboje je res in tvori celoto.

V prav takem času osrednje pomladi kot je ta prav zdaj, je pred daljnimi dva tisoč petsto osemdesetimi leti dosegel razsvetljenje eden največjih učiteljev človeštva, Gautama Buda. Med njegovim in svojimi življenji lahko najdemo razlike, po katerih presojamo, v čem je bil drugačen in uspešnejši od nas, lahko pa najdemo več skupnega, kot si morda želimo, sploh kadar smo varno zleknjeni znotraj svojih okvirov in udobja vsakdana.

Pred vrati so časi pisanih pirhov in potic, za katere se še ne ve, ali bodo uspele tako dobro kot lani ali ne. Kljub morebitnim napornim pripravam so prazniki lepi in letos tako lepo cvetoči.

Nam pa ostaja »dolg« nadaljevanja razmišljanja o sreči. Pa saj ne, da se nam zdita temi vstajenja in sreče nezdružljivi. V resnici sta združljivi, pravzaprav zelo. Kar pa je vprašljivo, je trditev tretjega stavka, namreč glede »razmišljanja« o sreči. Namreč, ali se da srečo ujeti z razmišljanjem? Ali smo srečni že, ko o nečem malo razmislimo? Morda včasih. Sicer pa: srečni preprosto smo ali pa ne. Dalajlama pravi, da je sreča stanje duha. Na kaj le namiguje? Ker nimamo njegove telefonske številke, smo prepuščeni sami sebi – in v tem sta lepota in pot.