Današnje jutro sem zasledovala s tišino v sebi, da ne bi pregnala detajlov. Podobno, kot me je kot majhno učil oče, naj med iskanjem gob ne govorim, saj se mi bodo skrile. Nekaj je na tem. Opazovanje in govorjenje ne gresta skupaj. Pri prvem pustiš in okušaš, da vtisi podob drsijo vate in okušaš njihove barve, začutiš oblike, slišiš njihov šelest, ko se z njimi zlivaš in postajajo del tebe. Pri drugem pa to večdimenzionalnost zgostiš na jušno kocko - besede.

Jutra so lepa, ker so neobarvana in prijetno izpraznjena. Kadar ne hitimo, lahko opazujemo, kako se iz detajlov poraja nov dan. In kako se tudi sami porajamo z njim. Noč izprazni dogajanje prejšnjega dne in ga izbriše z žametno modrino. Tudi nam izbriše dogodke prejšnjega dne, zaradi česar je nov dan nov začetek. Smo slikarji, ki na platna jutra rišemo poteze in podobe svojega novega dne ter zanj izbiramo ustrezno tehniko slikanja. Včasih je ta sunkovita in energična, včasih nežna in odsevajoča. Kdaj nam ustrezajo močne barve, olja in akrili, kdaj pa kot dih nežni akvareli. Lahko smo mogočni Picassi, lahko diskretni Moneti, vsekakor izberemo sami.

Misli mi trenutno brezciljno tekajo po glavi. Ena se nanaša na komentar že precej odrasle znanke Mojce, ki ji po njenem občutku starši niso nudili dovolj v otroštvu. Druga je prinašalka slabe vesti, ker danes še nisem meditirala. Tretja me spominja na oprano perilo, ki čaka, da ga uredim. Iščem svobodo praznine v glavi, ki jo imam rada, prinaša mi bistre misli, v katerih se znova najdem, samo sebe namreč. Pa je ni, trenutno potrebujem odmik od dogodkov in ljudi, da se znova priključim nase. (nasvet: berite do konca)

Ljudje se čudimo kaosu in nepravilnostim. Ljudje se čudimo lepim stvaritvam in lepoti.
Včasih nam korak poleti zaradi zanosa, s katerim nas izpolni pesem iz radia. Včasih pa zastane zaradi teže nemira in ustvarjenega kaosa – vendar o slednjem danes ne bo tekla beseda, pridajmo raje misli na drugo stran.

Kadar se znajdemo na robu, spoznamo zanimive stvari. »Rob« ima različne podobe: lahko je skrajno huda bolezen, lahko jasen občutek, da je mera v nekem odnosu, službi, situaciji polna, zgodi se slovo pomembne osebe, ali pa se dosedanji smisel, ki je za nas veljal še včeraj, nenadoma izpoje, novega pa še ni ...