Ko sem imela manj izkušenj in let, sem brala o vzhodni kulturi, ki uporablja krizanteme za krašenje notranjosti domov, kot pri nas uporabljamo vrtnice. Takrat se mi to ni zdelo nič spornega, težave s tem imam pa danes. Če bi okrasila svoj dom z vazo s krizantemami, bi se mi zdelo, da jim vsaj malo sledi nekaj transcendentnega duha, da ne rečem spomin na pokopališče. Katero stališče je pravo? Od kod tak razkorak v razmišljanju?

V življenju nam nekako uspeva, da preživimo kar lepo število dni, ne da bi svoj pogled poglobili v življenje. V mislih imam dneve, ko se ob pogledu na nebo ne razveselimo sonca, pa ko ošvrknemo oblake na nebu – kako so običajni – se nam zazdi. In bitja, ki nam prekrižajo pot, ki jih doživimo kot nekaj že tolikokrat videnega.

Smo tisto, kar zaznavamo. Če je naš pogled naveličan in zastarel, bomo postali prazne lupine. Če smo prepolni misli o sebi, nam zmanjka prostora, da bi zares vključili druge. Če ljudi vidimo kot zanimive in posebne, bo naš svet postal spodbuden in odprt.

Naučiš se lahko le tistega, česar ne poznaš. Ljubezen pa je tvoja prava narava. Izvir ljubezni je v tebi. Priključi se na ta izvir na pravi način in tvoje srce bo napolnila energija božanske ljubezni ter se neskončno razširila v tebi. Ne moreš povzročiti, da se bo to zgodilo; da se bo to zgodilo, je edino, kar lahko storiš, da v sebi ustvariš pravo naravnanost.

Amma